Zbrali smo odgovore na vprašanja, ki jih obiskovalci zastavljajo najpogosteje. Če odgovora ne najdete, nam pišite ali nas pokličite.
1878–1899
Od otroštva do Čaše opojnosti
Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878 v Vinici očetu Francu Župančiču in materi Ani, rojeni Malič. Že kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Dragatuš, kjer sta starša odprla trgovino in gostilno. Otroštvo je preživljal med Vinico in Dragatušem, kjer je obiskoval osnovno šolo, nato pa šolanje nadaljeval v Novem mestu. Tam je že kot gimnazijec pokazal izjemen literarni talent – napisal je prve otroške pesmi (Pesem nagajivka), z belokranjskim rojakom Francem Dergancem izdal rokopisni dijaški list Na prelji in prijateljeval z vrstniki, ki so kasneje zaznamovali slovensko umetnost in znanost. Počitnice je redno preživljal v Beli krajini, ki je ostala pomemben vir navdiha skozi njegovo ustvarjanje.
Leta 1891 je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je obiskoval višjo gimnazijo. V času šolanja v Ljubljani je vse bolj vstopal v literarne in intelektualne kroge. Kot petošolec je sodeloval v krožku Janeza Evangelista Kreka, t. i. ligaših, svoje prve pesmi pa je objavljal v mladinskih revijah Angelček in Vrtec ter v reviji Dom in svet. Kot šestošolca ga je Ivan Cankar uvedel v svobodomiselno dijaško Zadrugo. Tam je spoznal tudi Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Postopoma se je oddaljil od sodelovanja s katoliškimi revijami in začel objavljati v liberalnem Ljubljanskem zvonu.
Družino je medtem prizadela gospodarska kriza, zaradi katere so morali prodati dragatuško posest in se preseliti v Ljubljano, kjer so živeli v skromnih razmerah. Po uspešno opravljeni maturi leta 1896 je odšel na Dunaj in se vpisal na Filozofsko fakulteto. Med študijem zgodovine in zemljepisa se je srečeval z velikimi materialnimi stiskami, zato si je pomagal s priložnostnimi deli. Intenzivno se je zanimal za umetnost in spoznaval evropske ustvarjalce in mislece, kot so Dehmel, Verlaine, Baudelaire in Nietzsche. Leta 1899 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Čaša opojnosti, ki jo prežemata izkušnja velemestnega življenja ter duh evropske dekadence in neoromantike.
1900–1913
Od Pisanic do Ani
Leta 1900 je Župančič izdal zbirko otroških in mladinskih pesmi Pisanice. Naslednja leta so zaznamovale osebne preizkušnje; pretresli sta ga smrt prijatelja, pesnika Josipa Murna, kateremu je posvetil znameniti ciklus Manom Josipa Murna – Aleksandrova, ter izguba mlajše sestre Mimice. Po odsluženem vojaškem roku v Eggenbergu pri Gradcu je krajši čas poučeval v Ljubljani, nato pa razpet med Dunajem, Ljubljano in nemškimi kraji deloval kot zasebni učitelj in knjižničar v plemiški družini.
Leta 1904 je izdal drugo pesniško zbirko Čez plan, začel prevajati Shakespeara ter v Ljubljanskem zvonu objavil dramsko enodejanko Noč na verne duše. Leta 1905 je odpotoval v Pariz, se navdušil nad sodobno evropsko umetnostjo ter izpopolnjeval znanje angleščine in francoščine. Leta 1908 je izdal tretjo pesniško zbirko Samogovori in za priimek prevzel zapis Župančič. Leta 1910 se je za stalno naselil v Ljubljani, kjer je deloval kot dramaturg, prevajalec in gledališki ustvarjalec. Leta 1912 je izdal zbirko mladinskih pesmi Lahkih nog naokrog, leto pozneje pa postal mestni arhivar in se poročil z Ano (Ani) Kessler.
1914–1932
Od Cicibana do afere »Adamič«
Leta 1914 se je Ani in Otonu rodil prvi sin Marko. V tem obdobju je izdal zbirko mladinskih pesmi Ciciban in še kaj ter zbirko Sto ugank, ki sta med bralci naleteli na izjemen odziv in doživeli številne ponatise. Leta 1916 se je zakoncema rodil drugi sin Andrej. Kot urednik Ljubljanskega zvona je objavil tudi pomemben literarnoteoretični esej Ritem in metrum.
Leta 1920 je izdal pesniško zbirko Mlada pota (izbor iz prvih treh zbirk in ducat drugih pesmi) in četrto pesniško zbirko V zarje Vidove, vrnil pa se je tudi v ljubljansko Narodno gledališče kot dramaturg, kjer se je intenzivno posvečal prevajanju gledaliških klasikov. Leta 1924 je izšla njegova tragedija Veronika Deseniška, ki je ob uprizoritvi sprožila živahne razprave. Leta 1926 je postal predsednik Društva slovenskih književnikov in slovenskega centra PEN. Ob njegovi petdesetletnici leta 1928 so mu na Vinici in v Ljubljani pripravili slovesnost. Leta 1929 je prevzel upravništvo osrednjih umetniških hiš, gledališča in opere, nekaj let pozneje pa je njegov esej Adamič in slovenstvo sprožil odmevne javne polemike.
1933–1949
Od »Ostrnic« do smrti
V tridesetih letih se je Župančič zaradi bolezni umaknil na zdravljenje na Notranjsko, v Kočo vas, kjer je po daljšem premoru ponovno začel pisati poezijo. Objavil je lirski cikel Med ostrnicami, med letoma 1936 in 1938 pa so v štirih knjigah izšla njegova zbrana dela. Ob šestdesetletnici so mu pripravili slovesnosti na Vinici in v Beogradu, leta 1938 pa je postal tudi član novoustanovljene Akademije znanosti in umetnosti.
Leta 1941 je v glasilu Delo pod psevdonimom Neznani objavil eno ključnih pesniških besedil partizanskega odpora, pesem Pojte za menoj! (pozneje znano kot Veš, poet, svoj dolg?). Po osvoboditvi Ljubljane leta 1945 je 10. maja prek radia pozdravil partizane in na balkonu Univerze na Kongresnem trgu slovensko vlado. Izdal je svojo zadnjo pesniško zbirko Zimzelen pod snegom. Leta 1946 je prevzel upravljanje Zavoda za kulturo slovenskega jezika pri SAZU. Ob sedemdesetletnici je prejel naziv častnega doktorja Univerze v Ljubljani in častni naslov »ljudski umetnik«, ki mu ga je dodelila slovenska skupščina. Umrl je 11. junija 1949 v svojem stanovanju v Ljubljani zaradi astme.
Veš, poet, svoj dolg?
Oton Župančič, 1941
Vir: povzeto po besedilu zbirke »Župančič, mojster besede«, avtor Marijan Dović.